Lani sva bila z možem povabljena na poroko njegovega nečaka. Vabilo je bilo zelo skrivnostno, pisalo je samo, da se dobimo pred njihovim domom. Tako smo se vsi svatje zbrali tam ob določeni uri, bilo nas je okoli petdeset. Nečaka ni bilo nikjer in niti njegova mama ni vedela, kaj nas čaka. Naenkrat se je pripeljal avtobus in šofer nam je rekel naj vstopimo.
Vsi smo se malo spogledovali in brez besed vstopili. Vozili smo se okoli ene ure in avtobus nas je pustil sredi gozda. Spraševali smo se kaj nas čaka, nato sta se s fičkom pripeljala mladoporočenca, ki sta nas peš odpeljala do majhne jase sredi gozda. Tam pa je bil prizor kot iz pravljice, okoli dreves so visele njune fotografije, tam so bile majhne lesene mizice s prigrizki, okoli in okoli so visele lanterne , ki so dajale še dodaten občutek čarobnosti.
Na sosednji jasi so bili štirje stoli in klopi in tam sta čakala matičarja. Po opravljenem obredu, so nas na mizicah čakali kozarci s šampanjcem. Bilo je čudovito. Ugotovila sem, da poleg mene stoji organizator dogodka, zato sem ga vprašala nekaj stvari. Med drugim me je zanimalo, kje so dobili te čudovite lanterne in od kje jim elektrika sredi gozda. Nasmehnil se je in mi povedal, da te lanterne delujejo na baterije, čeprav so videti kot majhne lučke. Povedal mi je tudi, da so idejo za takšno poroko dobili, ko se je poročila njihova hčerka, od takrat pa jo prirejajo tudi za druge.
Od tam nas je avtobus odpeljal v pokriti kozolec, kjer so nas čakale pogrnjene mize in tudi tukaj so lanterne odigrale pomembno vlogo. Zunaj pred kozolcem so bile kocke sena, čez njih pa bele rjuhe, namenjene so bile za posedanje zunaj, kjer so lanterne še bolj prišle do izraza. Poleg je igrala živa glasba in bilo je dovolj prostora za ples. Te poroke zagotovo ne bom pozabila nikoli v življenju, najlepša od vseh pa sta bila mladoporočenca, saj sta prav blestela s svojo mirnostjo in srčnostjo.…