Nekaj časa nazaj sem prijatelju pomagal pri nekaterih kmečkih opravilih. Bila sva zelo dobra prijatelja, tako da se je lahko vedno zanesel name, ko je imel doma na kmetiji kaj za opraviti in je rabil pomoč. No tako me je tudi nedolgo nazaj klical, če mu lahko pridem pomagati pri zagraditvi pašnika. Predstavljal sem si, tako kot vsako leto, tisto tečno, veliko in težko žično ograjo, s katero se bova spet mučila, da z njo obkroživa celoten pašnik in jo dobro pritrdiva.
A ko sem prišel do prijateljeve kmetije, me je takoj presenetilo, ko sem zagledal pašni pastir. Sprva sem kar z očmi iskal tisto veliko žično ograjo, a je kar nikjer ni bilo. Zato sem ga takoj iz heca vprašal, kje ima tisto goro žic. Odgovoril mi je z nasmehom in mi rekel, da se tokrat ne bova rabila mučiti s tem. Nato mi je pokazal njegov najnovejši nakup in sicer pašni pastir. Priznam, da sem si kar malo oddahnil. Prav nič nisem namreč komaj čakal tistega mučenja z ograjo, saj se mi to tisti dan res ni dalo. Zato sva se lahko dela lotila precej bolj vesela, ker sva vedela, da ne bo toliko mučenja.
In to je bilo tudi res. V kakšni uri ali dveh sva že napeljala pašni pastir okoli pašnika. Morala sva le zabiti nekaj tankih plastičnih kolov, ki niso bili niti malo težki ali zahtevni, nato pa čez te povezati samega pastirja. Več dela je bilo na koncu, ko je bilo potrebno pastirja napeljati še na elektriko. Tam sva malo razmišljala, kakšno napetost naj naveževa čez. Potrebno je bilo namreč paziti. Previsoka napetost bi lahko pomenila, da bi se živali poškodovale, oziroma bi lahko celo poginile. Spet premajhna napetost pa ne bi imela pravega učinka ograje. Po nekaj razmisleka nama je tudi to uspelo in sva lahko končala.