Zopet me je babica prosila, če lahko uredim travo tam, kjer so njeni kompostniki, ker se je vse zaraslo, in ona ne morem tega sama narediti. Včasih res ne vem, zakaj sem edina hčerka poleg dveh bratov, če se njima to nikakor ne da delati. Meni se tudi ne da pa naredim, ker me prosi. Tako, da sem jim na trenutke zelo nehvaležna, ker sta v mojem življenju.
Z vso opremo, ki jo imam za urejanje taki stvari, sem se odpeljala do nje naslednji dan popoldan, da vidim kaj vse se je sedaj tam nastalo. Ker me že kar dolgo ni bilo, imam občutek, da me čaka zelo veselo delo. Tam, kjer so ti kompostniki, se vse tako rado zalo zaraste in to tudi zelo hitro.
Parkirala sem avtomobil in takoj odšla na vrt, na srečo pa videla, da kompostniki niso tako hudo zaraščeni, kot sem mislila. Prav oddahnila sem si, ker sem takoj videla, da bo vse to bolj prijetno delo, kot sem mislila, da bo. Vmes je tudi babica prišla ven, ker me je slišala. Takoj sem ji prišla na proti, da se ne bi preveč utrudila. Vseeno je stara, in kljub temu da ne jamra, vem, da ji ni dobro, če preveč hodi. Skuhala sem obema kavo in se takoj lotila dela, da bodo kompostniki, kar se da hitro urejeni.
V eni uri je bilo vse kot iz škatlice in lahko sva v miru spili preostanek kave in pojedli pecivo, ki ga je spekla. V resnici se mi zdi, da ji je bilo samo malce dolgčas, ker smo to obdobje vsi zelo zasedeni. Običajno smo večkrat na obisku, ampak zadnje mesece se kar nalagajo stvari. Na srečo se pa tudi umirjajo, tako, da naslednjič zagotovo ne bo treba na obisk zato, ker bodo kompostniki, za urediti, ampak bom prišla na preprosto druženje. …