V svoj urnik ponovno prihaja šport, ki ga nisem izvajala že nekaj mesecev

Minila sta natanko dva tedna, ko je večerni šport z lahkoto postal jutranja disciplina. Po nekajmesečnem premoru sem se morala, oziroma želel vrniti nazaj v to disciplino in edini način, ki mi to omogoča, je ta, da najprej šport postane večerna in šele na to jutranja rutina. Vsak dan ob desetih zvečer sem se usedla v mirno okolje in naredila trideset minut treninga.

Že po nekaj dneh sem čutila zelo veliko razliko. Ko sem bila končno na točki, da sem imela vedno večjo željo po vajah za telo, sem pa naslednji dan vstala ob šestih zjutraj in naredila enako kot prej vsak dan zvečer. Niti mi ni bilo težko, da sem vstala. Takoj sem naredila vse, kar moram zjutraj narediti, in se usedla na blazino, kjer se moj šport izvaja. Vedno mi je zelo zanimivo, kako mi je to nekaj najtežjega vsakič, ko začnem, in kako traja kakšen teden, preden moje telo to sprejmejo za nekaj prijetnega. Ko se pa ponovno navadim na to, pa brez tega skoraj ne zmorem in mi je to skoraj enako kakor zrak, ki ga diham in brez katerega ne bi mogla. Ni mi pa jasno, kako mi vedno po nekaj mesecih uspe izgubiti to disciplino. Razumela bi, da za kakšen dan ali dva. Ampak vsakič, ko šport izgine za kakšen dan iz mojega urnika, se potem zgodi to, da ni samo za kakšen dan. Po drugi strani sem pa vmes dolgo časa skoraj odvisna od tega in bi brez tega komaj živela.

V svoj urnik ponovno prihaja šport, ki ga nisem izvajala že nekaj mesecev

Sem pa vseeno hvaležna za to, da se vedno spravim nazaj in v zelo kratkem času osvojim odlično disciplino, ki vseeno potem traja nekaj mesecev, kar nedvomno vpliva na moje odlično počutje. Škoda edino, da ne vztrajam dlje časa pri tem, da je šport malce boljša rutina.

 

 …