Pred časom sem končno imela nekaj prostega časa, ki sem ga lahko namenila svoji nečakinji. Tega srečanja sem se res veselila, saj je nisem videla že dolgo in zelo sem jo pogrešala. Vedela sem, da bova imeli pester dan. Že prej mi je povedala, da je jahanje nekaj, kar jo zelo zanima, zato sem skrbno načrtovala najin dan, v katerem bo ena izmed glavnih aktivnosti tudi jahanje.
Zjutraj sem jo pobrala in jo peljala k meni domov. Najprej sva pojedli zajtrk, nato pa pripravili načrt, kaj vse bova počeli čez dan. Predstavila sem ji svoje ideje in z veseljem sem videla, da se je z njimi povsem strinjala. Še posebej je bila navdušena, ko je slišala besedo jahanje.
Povedala mi je, da če ji bo jahanje res všeč, jo lahko prijavim na nekaj treningov, da bi lahko vadila vsak teden. To se ji je slišalo zelo privlačno, le da ni vedela, ali bo njena mama imela dovolj časa za prevoze. Odgovorila sem ji, da si bom, če bo treba, čas vzela jaz. Nad to idejo je bila navdušena in komaj sva čakali, da prispeva do konjeniškega centra. Ko sva prispeli, so nama najprej razložili, kako vse skupaj poteka, nato pa je sledil prvi stik s konjem. Na koncu je ugotovila, da jo to resnično veseli in da bi s tem rada nadaljevala. Še isti dan sem jo prijavila in vnaprej plačala nekaj ur; hitro smo uskladili termine za naslednje tedne. Z njeno mamo sva se dogovorili, kdaj jo bom vozila jaz in kdaj ona.